»Roman je sicer lociran tu, ampak jaz nisem pisatelj tipa genius loci, ki razlaga stvari svojega kraja.«

»Pisatelj piše umirjeno, previdno in vendar presunljivo.«

»Ko sem zagledal sonce, je bilo to rjavo. Odločil sem se, da bom napisal svojo prvo knjigo.«

»Ko sem dopolnil 91 let in sem bil presenečen, da sem še vedno živ ter da želim še naprej pisati, sem pomislil, da bi bilo dobro 'prilagoditi' zgodbo o Riccardinu.«

»To ni bilo delo, o katerem bi moral gledalec razmišljati in ga poskušati dešifrirati s svojo glavo, temveč naj bi ga začutil s takšnim naravnim instinktom, kot ga uporablja zajec, ko se zakoplje in si ustvari svoj dom.«

»Na ta način bodo Jurčičeva dela postala odslikava sodobne družbe, posamezniki pa se bodo preizkusili v vlogi pisca.«

»Je padec v praznino, sekunda popolne negotovosti, je trenutek, ko narediš korak, da bi stopil na oder. To je stanje zamaknjenosti, ki nam omogoča imaginarno potovanje v času. Tja, od koder lahko zavestno dostopamo do podrobnih fragmentov lastnih izkušenj, ki jih naša preteklost pogosto ljubosumno varuje v nezavednem, da bi našli ravnovesje, v katerem lahko v svoji krhkosti domnevamo, da je to, kar nam je v določenem obdobju pomenilo neuspeh, neodtujljivi del naše sedanjosti. Morda nas prav ta trenutek najbolj približa temu, k čemur smo vedno stremeli.«

»Elektronski performans Elvisa Homana Solo.«

»Vsi čutijo, da je bil lep večer, Tine pa si misli, da je imel vseeno prav, ko si je vbil v glavo, da je njegova dolžnost napisati to igro o ateju, ki se je, hvala bogu, posrečila.«